Park je odlično mesto, kjer v poletnem popoldnevu lahko parkirajo škrati. No, tudi gozd je čudovit, vendar pa se tam lažje zagozdijo, če na primer vlačijo s sabo tudi kako večjo nepremičnino. Bo zato že v redu, če tokrat svoj mobilni grad prinesejo med vrhniška drevesa, na trato, kjer že čakajo rdeči ležalniki (mmmm!) in se zbirajo radovedne očke v pričakovanju.
»Ampak, čakaj malo«, se mi pred nosom zloži ležalnik, »kako pa veš, da je grad?« … Toliko, da ne bi prehitro odplavala, in kakor pač tudi stvari in drevesa vselej že tiho šepetajo svojo zgodbo tam, kjer poslušajo otroci … In ker odrasli navadno slišimo nekoliko slabše, morda ni odveč, če najprej zanje povem, da predstavo gledam (o njej pišem) že drugič. Da nimam nobenih čarodejsko čaruljastih sposobnosti, če v kupu plastične plahte na tleh že »vidim« grad. Tisti skupni element (notranje okolje), ki je zaznamoval tako krajšo intervencijo za odrasle (septembra 2022 v PTL) kot zdaj predelano predstavo za otroke. In da bom zato, ker se spomina ne da kar izbrisati, tudi neizbežno primerjavo, ki se tokrat spontano odvija v mojih očeh, pač raje uporabila kot oprimek v zasledovanju prenovljene pustolovščine. Torej: još jedan put – nekim drugim putom. Kar pa še ne pomeni, da tudi sama pustolovščina ne more biti čaruljasta!
Iz zvočnikov se zasliši pripoved – jasno, kakšna pustolovščina pa bi to bila, če je ne bi spremljalo pravljično povabilo! Za malčke je lahko dovolj že, da se nekaj pripravlja: že ko čakajo na pričetek, so vidno na trnih. In to vznemirjenje se z vsako besedo pripovedi le še vidneje dviga v njih. Kot na bližnjem Močilniku iz tal nevidno vre voda. Toda, kako sedaj to Ljubljanico majhnih pustolovcev ujeti v strugo? Včasih so recenzenti res neumni – skozi portal vendar. Performerji … ma, kakšni performerji, »senior« pustolovci … s svojimi telesi postavijo vrata. Vhod, pred katerim nogice kar cepetajo, a si, čeprav v nizkem štartu, ne upajo steči tja, preden jim vrata ne pomahajo. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, zdaj pa lahko! Najprej se zdi, da se bodo takoj zagozdili in se bo odvil prizor, kot ga poznamo izpred vrat trgovin, kjer odrasli neučakano kurblajo in se vsi naenkrat zaženejo, ko jih končno spustijo na razprodajo.A starejši pustolovci so pripravljeni in poskrbijo, da se pravljična-sobota ne bi spremenila v črni-petek. Z njihovo pomočjo malčki eden po eden poskačejo skozi … in že se radostno vrtijo v krogu. Ah, ne samo krogu, verjetno okoli jezera ali pa mogočnega drevesa v pragozdu, njegovega debelega debla, ki ga tudi vse te ročice komaj objamejo, morda devete gore. Skratka, tistega, česar recenzent ne vidi, ker je ostal za vrati – si pa lahko zato toliko bolj misli. Ker vidi izraze na obrazih, iz katerih se da brati dinamiko notranjega sveta. Pa tudi, ker se otrokom vselej toliko dogaja, da tudi, ko kaka mala gozdna vila malce odtava iz kroga, na rob prizorišča, nasloni glavo na ramo in se nekam zagleda, ni nujno, da je odtavala tudi iz zgodbe. Kar pri otroku od zunaj daje vtis izstopa, je lahko ravno intenzivno notranje doživljanje. Zato je pravzaprav veliko težje delati interaktivne predstave z otroci, sploh pa, če jih je toliko. Performerji/koreografi, ki so sicer vajeni ustvarjati gibalno urejene in pomensko jasne kompozicije, so se preprosto primorani prepustiti zaupanju, da navidezni kaos (razpuščenost in neulovljivost gibanja otrok po prostoru) in hitro spremenljiv otroški fokus, še ne pomenita, da otrok ni globoko angažiran. Morda prav iz tega napora rastejo tudi tiste značilno pretirane performativne geste in izrazi v otroških predstavah – modus, značilen (in vsaj nekaterim nekoliko odbijajoč) tudi za klovnjenje* , ali pa tudi bolj splošno prisoten »tik«, ki ga odrasli že spontano dobimo, ko nagovarjamo otroke. Nikoli mi ni bilo jasno, ali je to res potrebno ali pa s tem odrasli več povemo o svojem nerazumevanju (podcenjvanju) otrok kot o njih. … V poskusih doumevanja tu in tam človeka pač zmanjka …
Čisto zares zmanjka! Ena od »senior« pustolovk nenadoma izgine. Pade v podzemno jamo? Morda eno tistih, kjer ponika Ljubljanica. Druga dva jo skušata izvleči iz nagužvane plahte, pa ne gre. Spominja na kita – nemara prav istega, ki se je že vprejšnji predstavi gnetel pod gladino in prišel veselo pozdravit opazujoče, tokrat pa ga aktivisti na vse pretege rešujejo, ker se je zapletel v vse tiste plastične zadevščine, ki jih ljudje po vseh možnih strugah spuščamo v oceane. Ob takih akcijah pa reševalci včasih tudi sami nastradajo: potegne ju noter. Nekaj se zdaj premetava v podzemnih dvoranah in rovih pod površino. Zgleda, da bosta prebrskala ves ponikalniški sistem vse tja nazaj do Pivke … dokler iz enega od izvirov ne bodo pokukala stopala. No, to pa zdaj torej ni več kit, kaj pa potem? Ko stvari nimajo več forme, se hitro pojavi vprašanje začudenih: »Mami, kaj je to sploh?«, in takoj zatem razodetje, ko ven ponovno pripleza človeško telo. Ok, tega pa prepoznamo!
Ne prepoznamo pa kot otroci nujno, zakaj pustolovci rabijo toliko časa, kaj se tako obirajo, da se s prekopicevanjem zdaj sami prebijejo preko skal, hribčkov in dolin nazaj do Vrhnike, kjer jih na izhodišču čakamo, da bi spet skupaj z njimi poskakovali. Ker nam otrokom čas teče veliko hitreje in zato že deset min doooooooooooolgo traja. Ali pa verjetno tudi iz atmosfere, ki jo na tistem mestu ustvarja nekoliko preodrasla glasba**, ne prepoznamo, da je teren res zahteven, poln skrivnostnih ovir in nevarnosti. In smo tako, čeprav se iz hitro-staccato giba vidi, da kar starejši pustolovci kar le morejo hitijo k nam (kakor sta nam sporočila dva sla, ki sta medtem za izvidnico splezala na kandelaber), skoraj že obupali …, preden na ličkih ne začutimo tiste težko pričakovane sape. Vetrca, ki ga pustolovci ob svoji vrnitvi pošljejo proti nam s svojim čarobnim pihanjem.
Medtem ko med pihanjem pustolovce časovni stroj vrže v »slow motion« in se za njimi napihuje grad, recenzent, ki tokrat ne sedi pred »odrom«, ampak na strani, pomisli, kako se pravzaprav s tem, ko polovico časa bolj opazuje odzive otrok kot pa dogajanje na odru (in da to isto počne tudi sogledalec, ki ni videl prejšnje predstave), ustvarja zanimiv »score«. Posaditi eno polovico gledalcev pred oder, da po običajni poti spremljajo predstavo, drugo polovico pa za oder, od koder predstavo lahko spremljajo le preko izrazov na obrazih prve skupine gledalcev. Tudi tako se človek zamoti, dokler iz »stepene smetane« grajske sadne kupe ne pogleda ven šest slamic, se pravi, bincajočih nog. Grad je zdaj že skoraj nared in otroci, ki začutijo tisto večje-od-sebe, eden za drugim vstajajo, da bi velikanu lahko s telesom sledili v nebo. Prizorišče spet napolni vzhičeno pričakovanje, da se bodo podali na skakališče, kjer za začetek že poskakujejo »senior« pustolovci – ki verjetno tudi sami komaj čakajo, da po (za odraslega resnično utrujajočem) poskakovanju z malčki pravljični teren slednjič tudi povsem predajo tem najmlajšim in neumornim pustolovčkom.
Čeprav ne moremo vedeti, v koliko več in še veliko bolj polnih zgodb so v svojih čaruljastih glavicah odpotovali mali škrati, pa smo lahko gotovi, da bodo danes dobro spali – jih bo zmanjkalo že v avtu. Pa tudi, da so takšne predstave pomembne za vse male in velike občine, z ali brez Ljubljanice, ker z njimi otroci razvijajo še kako drugo vrsto domišljije, kot jo po mestih zadnje čase sejejo (pravzaprav ugonabljajo) gradbinci s svojimi vila-blok gradovi.
***
Koreografija: JERNEJ BIZJAK
Izvedba: ANAMARIA BAGARIĆ, PETRA PEČEK, JERNEJ BIZJAK
Dramaturgija: SARA ŽIVKOVIČ KRANJC
Glasba: MATIJA STRNIŠA
Besedilo in pripovedovanje: NINA IVANIŠIN
Alternacija: ALJA LACKOVIĆ
Koreografska asistenca: FABIO LIBERTI
Mentorstvo in svetovanje: MY GRÖNHOLDT
Kostumografija: TANJA PAĐAN / KISS THE FUTURE
Oblikovanje svetlobe: JANKO OVEN
Vizualno oblikovanje: AJDA TOMAZIN
Kreativni producent: JERNEJ BIZJAK
Produkcija: ZAVOD 0.1
Predstava je podprta s strani Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.
Datum premiere: 1. 6. 2023 (Novo mesto)
Datum ogleda: 29. 7. 2023 (Poletje na Vrhniki 2023, Park samostojnosti, Vrhnika)
* Kar pa še ne pomeni, da je to edina prvina klovnjenja ali, da je to v celoti neumna praksa!
** V ušesu odraslega sicer odlična in že skoraj filmska glasba, ki pa skoraj gotovo presega otrokovo izkušenjsko
polje in s tem možnost vživetja, opomenjenja atmosfere. Kot nek manj topen element, ki se v predelavi prejšnje
intervencije (še) ni povsem zlil s to novo raztopino za otroke.
