Gledališče za najmlajše je format, ki ima, podobno kot otroška književnost, specifičen položaj znotraj umetnosti. Velikokrat je odrinjeno nekam na obrobje, kritiških in teoretičnih odzivov je malo, pogosto je celo označeno za manj kompleksno kot gledališče za odrasle in se v veliki večini pojavlja v nekoliko bolj komercialnih verzijah. Pomen dostopa do kakovostnih kulturno-umetnostnih vsebin v zgodnjem otroštvu, s pomočjo katerih otrokom omogočamo razvoj različnih oblik pismenosti, domišljije, socialnih in drugih veščin, pa je na drugi strani velik. Predstave, kot je Rumena pika na nebu, so zato v slovenskem gledališkem prostoru še kako pomembne, saj kažejo na to, kako inovativno, domišljeno, večplastno in spodbudno je lahko gledališče za otroke in posledično postavljajo primere dobrih praks za nadaljnji razvoj.
Rumena pika na nebu, interaktivna gibalno-taktilna predstava z značilnostmi predmetnega gledališča, namenjena otrokom od desetega meseca starosti naprej, je nastala v produkciji Zavoda Odprti predali in koprodukciji Hiše otrok in umetnosti ter Zavoda Carnica. Osrednja vsebinska točka, okrog katere se (tako kot v naravi), nizajo dodatni manjši tematski drobižki, je sonce in način, kako se giblje okrog Zemlje. Rumeni piki na nebu se skozi dogajanje seveda pridružijo še drugi nebesni pojavi – gre torej za temo, ki je neločljivo zvezana z našim vsakdanom. Koncept, pod katerim se podpisuje režiserka in koreografinja predstave Ajda Tomazin, se v sami izvedbi popolnoma umakne od pričakovanega in predvidljivo poučnega, rumeno piko na nebu pa na metaforični ravni obravnava (in uporabi) kot ključno povezovalno tkivo vsega, kar izhaja iz narave. Izrazita prisotnost organskih oblik, ki nagovarjajo različna čutila, se kaže na vseh ravneh uprizoritvene poetike. Fizično, oprijemljivo se odraža v scenografskih elementih – v materialih in načinih, kako se premikajo, slišno na ravni glasbe in intonacije igralčevega glasu, vizualno pa v gibu, ki črpa iz gibanja narave, iz gibanja telesa in iz svetlobe, ki daje mehkobo, ko je ta potrebna, ne boji pa se niti bolj dramatičnih in ostrih poudarkov. Ta vseprisotna organskost ima kvaliteto nekakšne primarnosti, skorajda mitološkosti, podobne tisti, s katero je človek od nekdaj pristopal k razmišljanju o tem, kaj se giblje nad nami in kako narekuje način našega bivanja.
Predstava to idejo o gibanju uporablja tudi v smislu prenašanja zgodbe. Gib je tisti osrednji komunikator, ki narekuje dramaturški potek s tem, ko usmerja pozornost otrok in jim dovoli, da se posvetijo vsakemu zgodbenemu drobcu, spoznavajo rekvizite ter da sami tvorijo odnos do tega, kaj se dogaja. Čeprav predstava prinaša nekaj subtilnih poučnih momentov, se ne zaduši v pedagoškosti, v veliki večini se celo umakne od dobesednega, direktnega poimenovanja in raje poseže po minimalizmu, po metafori, po abstraktnosti, po ekonomičnih in usmerjenih izraznih sredstvih, zaradi katerih vseskozi sicer ostaja oprijemljiva, ampak kljub vsemu skrivnostna in posledično vznemirljiva. Zaradi harmoničnega dialoga med vsemi gledališkimi elementi jezik v smislu (pretiranega) pojasnjevanja niti ni potreben – predstava je premišljena do te mere, da zavrže vse, kar bi lahko delovalo kot odvečno ali nasičeno. V skladu s to idejo je na odru prisoten samo en igralec. Rok Kravanja, tudi soavtor predstave, z neizmerno lahkotnostjo in razumevanjem ciljnega občinstva ustvarja in povezuje poetične slike, oblikuje ritmično razgibane glasovne ter gibalne pokrajine, pri tem pa črpa iz telesnega in zvočnega besednjaka, s katerim se otroci zlahka povežejo.
Minimalističen pristop narekuje tudi način, kako se sestavni deli predstave medsebojno podpirajo. Vsak uprizoritveni element ima svoj namen, omogoča vsestransko uporabo ter se tako očarljivo zliva v celoto, da predstava diha kot neločljiv sistem. Vizualna plat predstave, oblikovana po idejni zasnovi Ajde Tomazin (vzporedno je potekal proces prostorskih rešitev, ki so nastale v sodelovanju Bienala BIEN in s študenti Fakultete za dizajn, za oblikovanje kostumov je poskrbel Iztok Hrga, za svetlobo Anže Virant ter Nika Arhar kot zunaje oko) je posledično preprosta, ampak presenetljiva v tem, koliko rešitev ponuja, kakšno dinamiko omogoča in kakšne kompozicijske strukture in podobe je zmožna sestaviti. Podobno podporno okolje ustvarja edinstvena glasba Drejca Pogačnika in Saša Tepine, ki znatno prispeva k samemu vzdušju, posamezne slike opremi s popolno izbranimi zvočnimi teksturami in se – tako kot vse ostalo – brezpogojno trudi približati otroškemu naslovniku, a ga hkrati tudi spodbujati k čim bolj celostnemu in raznovrstnemu doživljanju.
Rumena pika na nebu poskuša čim bolje razumeti otroško radovednost, jo nagovoriti in ji celo dati možnost, da se izrazi. Predstava vabi k dotiku, k soustvarjanju in se obrača h kolektivnemu – išče možne točke, v katerih lahko mladi gledalci vstopijo in celo delno narekujejo potek dogajanja. Ustvarjalcem tako uspe ustvariti kreativen prostor, ki se je zmožen odpirati in širiti, vse dokler
nazadnje ne postane tako prostran kot nebo, po katerem se giblje rumena pika; postane prostor za povezovanje, za varen in direkten dialog, v katerega lahko vsak izmed otrok svobodno vstopa in vzpostavlja odnos do zgodbe, do igralca, do rekvizitov, do odra, drug do drugega in do samega sebe. Zaključna slika tako ponudi nekaj izjemno ganljivega – gledališko predstavo uporabi kot trenutek za skupno igro ter raziskovanje, ki dovoli (in spodbuja) čudenje, dokler nazadnje ne izzveni v nežno pomiritev; skorajda v nekakšno obliko katarze. Končna čarovnija ob zaključku potovanja, ko se otroci, kot majhne pike na Zemlji, zberejo ob veliki rumeni piki, ki bdi nad njimi, pa je zato še toliko močnejša.
